Evropejci kot žrtve kolonializma

Ker lahko danes pogosto beremo in poslušamo moraliziranja o zločinih iz evropskega kolnialnega obdobja, se bomo v tem članku za spremembo spomnili na obdobje, ko je bila Evropa sama žrtev kolonializma in zasužnjevanja njenih ljudi.

V letu 2008 je bilo veliko govora o tem, da mora Francija Alžiriji plačati reparacijo zaradi njene kolonialne preteklosti v tej državi. Sicer nisem ravno ekspert za ta del zgodovine, ampak če se prav spominjam, je bila zasedba Alžirije s strani Francije vsaj delno motivirana zaradi piratskih napadov na francoske ladje, ki so trajali vse do 19. stoletja. Obdobje francoske kolonizacije je v bistvu edini čas v katerem je Alžirija okusila nekaj civilizacije, potem ko je razpadlo rimsko cesarstvo. Muslimani so vpadali v Evropo (predvsem njen južni del, občasno pa tudi območja severno od Alp) vse od 7.st. V bistvu edini čas, ko v teh 1300 letih tega niso počeli, sovpada z obdobjem evropskega kolonializma. Kakorkoli vzameš pa je danes v Franciji več severnih Afričanov, kot je bilo kdajkoli Francozov v Severni Afriki. Če so se lahko oni osvobodili in nagnali kolonizatorje nazaj domov, zakaj mi ne bi smeli narediti enako?



Poleg tega je večina evropskih držav brez kolonialne preteklosti, med tistimi, ki pa so imele kolonije, so pa tudi take, ki so bile same kolonizirane. Španija na primer je bila dejansko žrtev kolonizacije veliko dlje kot je bila sama kolonizator. Arabski zgodovinar Ibn Warraq v svoji knjigi »Defending the West« o tem pravi takole:

»Za razliko od Francozov, ki so bili v Egiptu prisotni zgolj štiri leta, preden so jih nagnali Britanci, so bili Otomani njegovi gospodarji vse od leta 1517, skupaj torej 280 let. Če seštejemo obdobje francoske in britanske nadvlade, je bil Egipt pod Zahodom zgolj 67 let, Sirija 21 let in Irak 15 let – Savdska Arabija seveda nikoli ni bila Zahodna kolonija. V primerjavi s tem je bila južna Španija pod muslimanskim jarmom 781 let, Grčija 381 let, druga prestolnica krščanstva, ki je takrat celo zasenčila Rim – Bizanc oz. Carigrad oz. Istanbul po turško – pa je še vedno v muslimanskem primežu. Pa vseeno ne obstaja nikakršna politika žrtve (»politics of victimhood«) pri Francozih ali Špancih.«

Islamski kolonializem je gotovo eno od najmanj obravnavanih in spregledanih obdobij v zgodovini. V veliki meri je bilo pravzaprav popolnoma ignorirano, pa čeprav je skoraj 1400 let vplivalo na življenja ljudi v Evropi, Aziji in Afriki. Obdobje zahodne kolonizacije muslimanskih držav je trajalo skupaj 130 let, od 1830 do 1960. Muslimanska okupacija bližnjih evropskih dežel pa je trajala 1300 let, od približno leta 600 do sredine 1960ih let. Največji paradoks pa je, da so danes ravno muslimani tisti, ki so ogorčeni zaradi kolnizalizma in ponižanja, ki so ga bili takrat deležni; Evropejci pa nosimo občutek sramu in krivde. V resnici bi moralo biti ravno obratno!

Kot že omenjeno so se vpadi muslimanov začeli v 7.st.n.št. Eden takih tipičnih napadov se je zgodil tudi l.846, ko je flota Arabcev priplula do ustja Tibere, se prebila vse do Rima in opustošila mesto ter iz bazilike Sv.Petra odnesla vso zlato in srebro, ki je bilo tam nakopičeno. Razlog zakaj je Vatikan postal »mesto znotraj mesta« tiči točno v ponavljajočih se vpadih s strani muslimanov (Saracenov).

Medtem ko so v prvih stoletjih islamskega kolonializma prevladovali Arabci, so se kmalu spreobrnili tudi Turki in jih kasneje nadomestili v njihovi vlogi. Ko so korak za korakov zavzemali vedno večji del Anatolije, so veliko Grkov in drugih ne-muslimanov naredili za sužnje. Turški vpadi v evropske dežele so se nadaljevali še daleč v moderno dobo.

Robert Davis, profesor zgodovine z Univerze Ohio, ocenjuje, da je bilo okrog 1.250.000 ljudi v Evropi zasužnjenih s strani muslimanov in to zgolj v obdobju med 1530 in 1780! Na vrhuncu vpadov je uničenje in depopulacija nekaterih ozemelj zagotovo presegala škodo, ki so jo kasneje evropski trgovci s sužnji naredili v notranjosti Afrike. Tudi življenje evropskih ni bilo pogosto nič boljše od vsakdana afriških sužnjev. Medtem ko so slednji garali na plantažah sladkorja in bombaža, so bili evropski sužnji izpostavljeni enakim razmeram – v kamnolomih, gradbeništvu, največkrat pa za veslom gusarskih galej.

Suženjstvo ni v muslimanskih državah nikoli doživelo pretiranega nasprotovanja s strani ljudskih množic. Proti koncu 19.st. so se sicer pojavile določene pobude za njegovo ukinitev, ampak to izključno po zaslugi pritiskov z Zahoda (tudi vojaških). Razlog zakaj se je suženjstvo v muslimanskih državah obdržalo tako dolgo – v Savdski Arabiji so ga ukinili v letu 1962, v Mavretaniji leta 1981, v Nigru pa šele 2004 – je v tem, da je globoko zasidrano in opravičeno s strani islamskega prava. Zato v njihovem svetu ni nikoli ni bilo ideoloških razlogov, ki bi spodbijali suženjstvo. Ko je bilo končno ukinjeno, se je to zgodilo predvsem zaradi ameriških napadov na islamske pirate in moči britanske mornarice. Suženjstvo je bilo dojemano kot normalno skozi celotno zgodovino islama in je trajalo veliko dlje kot evropska trgovina s sužnji.

VIR