Sodeč po statistiki, ki jo navaja Galvinovo poročilo, obstaja precejšnja verjetnost, da bosta samo eden oziroma največ dva od slovenskih evroposlancev pošteno ravnala z denarjem evropskih davkoplačevalcev.
Britanski raziskovalni novinar in avtor več uspešnic David Craig je v svoji zadnji knjigi The Great European Rip-Off (Velika evropska prevara) raziskal luksuzno življenje evrokratske aristokracije v Bruslju in Strasbourgu, ki živi v “zaprtem balonu, brez stika z vsakdanjo realnostjo evropskih davkoplačevalcev, torej nas, ki jim po sili razmer vse to plačujemo. Kot je povedal v intervjuju za Mladino dva tedna nazaj: “Po mojem mnenju, ki izhaja iz tega, kar sem tam videval znova in znova, ne le da niso v stiku z realnostjo povprečnih ljudi, tudi brigajo se ne zanjo. Imajo preveč denarja, prilastijo si veliko denarja, popivajo in hodijo v najboljše restavracije, na naš račun letijo okoli po svetu in se imajo fino. Za nas jim je mar le vsakih pet let, ko pridejo volitve, takrat le zato, da bi obdržali službo.” Predvsem slednje je bilo zelo očitno v preteklih tednih, ko so naši kandidati/kandidatke z avtobusi obiskovali tudi najbolj zakotne kraje v Sloveniji, kamor nadaljnjih pet let ne bodo več stopili.
Britanska nevladna organizacija The TaxPayers' Alliance, s katero sodeluje tudi David Craig, je izračunala, kako lahko v žepih evroposlancem po enem petletnem mandatu ostane čez milijon evrov davkoplačevalskega denarja.
Ena izmed večjih težav Evropskega parlamenta je namreč ta, da je nadzor nad evroposlanci, ko gre za porabo denarja, ki ga dobijo za svoje stroške, zelo pomanjkljiv. Craig: “Največ denarja, in sicer okoli 200.000 evrov na leto, prejmejo za zaposlitev osebja. Toda večina evropskih poslancev najame zgolj enega ali dva pomočnika. Denar, ki jim na koncu leta ostane, lahko preprosto vtaknejo v žep, nad tem ni nobenega nadzora. Potem imamo primere, da evroposlanci za pomočnike pogosto najamejo svoje družinske člane ali pa najamejo ljudi prek posredniškega podjetja, katerega direktorji so sami. Ali pa so direktorji njihovi sorodniki. Razumete, o čem govorim? Jemljejo ta denar in si ga tlačijo v žepe. Ob raziskovanju gradiva za svojo knjigo sem dobil v roke kopijo poročila Galvin report. Gre za zaupno poročilo, ki ga uradno smejo videti zgolj evropski poslanci in parlamentarna revizijska komisija, shranjeno pa je v zaklenjeni sobi evropskega parlamenta. V tem dokumentu, ki so ga pripravili revizorji, je bilo prvič jasno pokazano, kako evroposlanci lahko postanejo milijonarji. In res, v Galvinovem poročilu je bilo ugotovljeno, da 90 odstotkov evropskih parlamentarcev goljufa pri ravnanju z denarjem za osebne asistente.”
Objavljamo povzetek Galvinovega poročila (januar 2008), ki potrjuje Craigove trditve. Povzetek je pripravil nekdanji evroposlanec Paul von Buitenen, eden najbolj znanih borcev za transparentnost delovanja evroparlamenta. Celotno poročilo je nemogoče javno objaviti iz sledečega razloga: za vsakega poslanca obstaja različna kopija dokumenta. Razlike so, lahko rečemo, bolj lingvistične narave, določene besede so zamenjane s svojimi sinonimi ali pa je zamenjan vrstni red besed v nekaterih stavkih. Če bi kdo od poslancev Galvinovo poročilo spravil v javnost, organom evroparlamenta ne bi bilo težko ugotoviti, kdo je bil. Ta način vsiljene tajnosti dodatno priča o teži samega poročila.
Nekatere ugotovitve Galvinovega poročila, kot jih povzema Buitenen, so:
- Izjemno pomanjkanje administrativnega nadzora nad tem, kako evroposlanci porabijo denar, namenjen stroškom zaposlovanja osebnih asistentov
- Evroposlanci nimajo skoraj nobenih smernic, kako lahko denar porabijo, kar dopušča veliko prostora za zlorabe
- V času priprave poročila (14 mesecev) so si evroposlanci štirikrat dvignili vsoto denarja za zaposlovanje pisarniškega osebja (razlika med prvo in zadnjo vsoto znaša malo manj kot 3000 evrov na mesec)
- V enakem obdobju so si evroposlanci večkrat podaljšali roke, v katerih bi morali dostaviti račune za porabljene stroške, iz šestih mesecev na leto dni in več
- Zelo razširjeni so primeri, da evroposlanci ne dostavijo niti minimalnih zahtevanih računov svojih stroškov
- Dogaja se to, da se denar nakazuje na podjetja, ki nimajo nobene zveze z delom v pisarni evroposlanca, v enem primeru je pod vprašajem celo sam obstoj podjetja
- Obstajajo številni primeri sumov utaje davkov
- V nekaterih primerih so bile k plačam asistentov evroposlancev navedeni mesečni potni stroški, ki so izjemno variirali med seboj; v enem primeru so bili trikrat večji od mesečne plače asistenta
- Administracija parlamenta je predlagala obvezen pregled porabe stroškov evroposlancev, kar so ti zavrnili kot poseganje v njihovo svobodo ter svobodo najetih asistentov.
Celotno poročilo Paula von Buitenena
VIR
Britanski raziskovalni novinar in avtor več uspešnic David Craig je v svoji zadnji knjigi The Great European Rip-Off (Velika evropska prevara) raziskal luksuzno življenje evrokratske aristokracije v Bruslju in Strasbourgu, ki živi v “zaprtem balonu, brez stika z vsakdanjo realnostjo evropskih davkoplačevalcev, torej nas, ki jim po sili razmer vse to plačujemo. Kot je povedal v intervjuju za Mladino dva tedna nazaj: “Po mojem mnenju, ki izhaja iz tega, kar sem tam videval znova in znova, ne le da niso v stiku z realnostjo povprečnih ljudi, tudi brigajo se ne zanjo. Imajo preveč denarja, prilastijo si veliko denarja, popivajo in hodijo v najboljše restavracije, na naš račun letijo okoli po svetu in se imajo fino. Za nas jim je mar le vsakih pet let, ko pridejo volitve, takrat le zato, da bi obdržali službo.” Predvsem slednje je bilo zelo očitno v preteklih tednih, ko so naši kandidati/kandidatke z avtobusi obiskovali tudi najbolj zakotne kraje v Sloveniji, kamor nadaljnjih pet let ne bodo več stopili.
Britanska nevladna organizacija The TaxPayers' Alliance, s katero sodeluje tudi David Craig, je izračunala, kako lahko v žepih evroposlancem po enem petletnem mandatu ostane čez milijon evrov davkoplačevalskega denarja.
The Great European Rip-Off
Ena izmed večjih težav Evropskega parlamenta je namreč ta, da je nadzor nad evroposlanci, ko gre za porabo denarja, ki ga dobijo za svoje stroške, zelo pomanjkljiv. Craig: “Največ denarja, in sicer okoli 200.000 evrov na leto, prejmejo za zaposlitev osebja. Toda večina evropskih poslancev najame zgolj enega ali dva pomočnika. Denar, ki jim na koncu leta ostane, lahko preprosto vtaknejo v žep, nad tem ni nobenega nadzora. Potem imamo primere, da evroposlanci za pomočnike pogosto najamejo svoje družinske člane ali pa najamejo ljudi prek posredniškega podjetja, katerega direktorji so sami. Ali pa so direktorji njihovi sorodniki. Razumete, o čem govorim? Jemljejo ta denar in si ga tlačijo v žepe. Ob raziskovanju gradiva za svojo knjigo sem dobil v roke kopijo poročila Galvin report. Gre za zaupno poročilo, ki ga uradno smejo videti zgolj evropski poslanci in parlamentarna revizijska komisija, shranjeno pa je v zaklenjeni sobi evropskega parlamenta. V tem dokumentu, ki so ga pripravili revizorji, je bilo prvič jasno pokazano, kako evroposlanci lahko postanejo milijonarji. In res, v Galvinovem poročilu je bilo ugotovljeno, da 90 odstotkov evropskih parlamentarcev goljufa pri ravnanju z denarjem za osebne asistente.”
Objavljamo povzetek Galvinovega poročila (januar 2008), ki potrjuje Craigove trditve. Povzetek je pripravil nekdanji evroposlanec Paul von Buitenen, eden najbolj znanih borcev za transparentnost delovanja evroparlamenta. Celotno poročilo je nemogoče javno objaviti iz sledečega razloga: za vsakega poslanca obstaja različna kopija dokumenta. Razlike so, lahko rečemo, bolj lingvistične narave, določene besede so zamenjane s svojimi sinonimi ali pa je zamenjan vrstni red besed v nekaterih stavkih. Če bi kdo od poslancev Galvinovo poročilo spravil v javnost, organom evroparlamenta ne bi bilo težko ugotoviti, kdo je bil. Ta način vsiljene tajnosti dodatno priča o teži samega poročila.
Nekatere ugotovitve Galvinovega poročila, kot jih povzema Buitenen, so:
- Izjemno pomanjkanje administrativnega nadzora nad tem, kako evroposlanci porabijo denar, namenjen stroškom zaposlovanja osebnih asistentov
- Evroposlanci nimajo skoraj nobenih smernic, kako lahko denar porabijo, kar dopušča veliko prostora za zlorabe
- V času priprave poročila (14 mesecev) so si evroposlanci štirikrat dvignili vsoto denarja za zaposlovanje pisarniškega osebja (razlika med prvo in zadnjo vsoto znaša malo manj kot 3000 evrov na mesec)
- V enakem obdobju so si evroposlanci večkrat podaljšali roke, v katerih bi morali dostaviti račune za porabljene stroške, iz šestih mesecev na leto dni in več
- Zelo razširjeni so primeri, da evroposlanci ne dostavijo niti minimalnih zahtevanih računov svojih stroškov
- Dogaja se to, da se denar nakazuje na podjetja, ki nimajo nobene zveze z delom v pisarni evroposlanca, v enem primeru je pod vprašajem celo sam obstoj podjetja
- Obstajajo številni primeri sumov utaje davkov
- V nekaterih primerih so bile k plačam asistentov evroposlancev navedeni mesečni potni stroški, ki so izjemno variirali med seboj; v enem primeru so bili trikrat večji od mesečne plače asistenta
- Administracija parlamenta je predlagala obvezen pregled porabe stroškov evroposlancev, kar so ti zavrnili kot poseganje v njihovo svobodo ter svobodo najetih asistentov.
Celotno poročilo Paula von Buitenena
VIR
7 komentarji:
Zelo mogoče je da bi kot davkoplačevalec ki plačuje naročnino za neodvisne medije kot je RTV, pričakoval od raziskovalnih novinarjev obsežno raziskavo in če se le da, tudi kakšen dvourni dokumentarec. Zakaj ne vidimo v novicah, evroposlancev ki rinejo z obrazom v sam kot dvigala ker vedo da so ničvredni parazitski lopovi. Kako je možno da veljajo izidi demokratičnih volitev katerih se ni udeležilo niti 50% volilnih upravičencev? Sam se nisem udeležil volitev, vendar ne zaradi svoje ležernosti in neangažiranosti, ampak zato ker je bil to edini način da volim za nikogar. Pošteno bi bilo da bi na vsakih volitvah imeli na izbiro voliti za nikogar od navedenih, torej pokazati svojo mnenje o kandidatih tako da bi udeležili volitev, vendar volili za nikogar. Masovni mediji filtrirajo novice, zavedno ali nezavedno, internet pa je poln raznih ekstremnih in več ali manj nerazumnih sklepanj, da si ustvarimo objektivno mnenje o družbeno-političnih temah mora posameznik vlagati veliko truda in časa v pregledovanje internetne vsebine. Ta stran mi je všeč ker se vzdržuje subjektivnosti in samo prenaša informacije iz Evrope, ki jih praviloma ne vidimo v standardnih medijih, BRAVO!
Samo zaprosil bi še avtorja da posreduje članek novinarjem na RTV-ju, zanima me če bo kakšna reakcija, mogoče se bo kakšen novinar celo lotil lastne raziskave, mislim da je bistveno da se poskusi.
Raziskovalni novoinarji, lepo vas prosim, da niste mislili na kakšnega Mira Petka, a ste spregledali, greš raziskuješ dobiš batine nehaš raziskovati in to vsem na očeh. Še vedno me zanima kdo je zares ubil Krambergerja, zanima me predvsem naročnik(i), kakšni raziskovalni novinarji saj smo vendarle v Sloveniji, kaj pa je tukaj za raziskovati, pustimo Krambergerje, Petke, ipd. Berimo raje o Angleških idolih..
tudi na siolovem blogosu je o tem bilo nekaj napisanega:
commonsense: kaj imajo skupnega princesa diana, toše proeski in evropske volitve?
Kaj? :-)
Vse napisano je trpka resnica in pove kako EU ne deluje, kar v bistvu čivkajo že vrabci na strehah! EU je le druga verzija Rimskega imperija! A da do tega prideš je treba malo razmišljanja, poznavanja zgodovine..
Na volitvah me ni bilo niti nimam namena hoditi!!!
Zelo dober predlog je uvedba dodatne možnosti odločitve na volilnem lističu...vseeno za katere volitve se gre (EU, lokalne, državne,..). Torej, tisti kateremu ne ustreza nobeden izmed navedenih kandidatov bi lahko obkrožil (kliknil) na to opcijo.
Poleg tega pa, Slovenija je še mnogo za svetom, precej smo še nerazviti, kar priznajmo si to(ne štejmo pri tem tajkunov, ki si lahko z nakradenim denarjem ustvarjajo vso možno in ne-možno nebo/nebesa na Zemlji!!) - ker še nimma o možnosti internetnega glasovanja!
Imajo pa ga v nekdanji SZ republiki Latviji!
Kako je že rekel tepec Janša? Da smo in bomo svetilnik svetu??!
Tepec, ki zasluži biti kamenjan ali vsaj javno popljuvan!!
Elektronsko glasovanje? Ne vem. A se še komu ob omembi takega glasovanja pričnejo vrteti scenariji o manipulaciji rezultatov?
Z rezultati se da manipulirati v vsakem primeru.
Z elektronskim glasovanjem je razlika le v tem, da potrebuje temu primeren nadzor, ki je drugačen, kot, če imaš papir.
Objavite komentar