Ob bližajočih se evropskih volitvah, ki so načrtovane za 7. junija 2009, vam predstavljamo reportažo o glavnih arhitektih Evropske unije in njihovih težnjah po vzpostavitvi nadnacionalne Evrope.
Na spodnji sliki je Winston Churchill na levi obkrožen z belgijskim premierjem Paul-Henrijem Spaakom in francoskim premierjem Paulom Reynaudom, na desni pa poleg njega stoji Robert Schuman, ki ga imajo mnogi za očeta Evropske unije. Leta 1950 je dal pobudo za ustanovitev neke višje institucije, ki bi nadzorovala francosko in nemško proizvodnjo premoga. To je na koncu privedlo do CECE, Evropske skupnosti za premog in jeklo, predhodnice današnje EU. Schuman je bil tudi globoko veren, v Vatikanu se menda celo odvija postopek za njegovo beatifikacijo.
Eden izmed pobudnikov CECE je bil tudi Jean Monnet (1888-1979) (na sliki spodaj). In tako kot ostali izmed »prvoborcev« (ang. founding fathers), je bil tudi on znan po svojih prizadevanjih za oblikovanje nekakšnih Združenih držav Evrope. Leta 1943 je podal naslednjo izjavo:
V Evropi ne bo miru, dokler bodo države konstituirane na podlagi nacionalne suverenosti […] Evropske države so enostavno premajhne, da bi svojim prebivalcem lahko zagotavljale napredek in razvoj družbe. Iz tega razloga se morajo povezati v federacijo […]
Monneta pogosto obtožujejo, da je nosi največjo odgovornost za zmanjšanje francoske suverenosti. Mogoče so leta 1943 stvari res izgledale drugače in je bila takšna federacija edina rešitev za preprečitev bodočih morij, ki bi vzklile iz nenadzorovanih rivalstev med državami. Po drugi strani pa je bil najbrž tudi veliko preveč pesimističen, ki je razmišljal o sposobnosti posameznih narodov po okrepitvi in razcvetu.
Spodaj je Valéry Giscard-d'Estaing, predsednik Francije v letih 1974 do 1981, skupaj z nemškim kanclerjem Helmutom Schmidtom. Giscard je oblikoval skupnost vodij posameznih evropskih držav, ki je leta 1981 postala Evropski svet. Z močno vero v EU je leta 2004 sestavil Evropsko ustavo. Potem ko so jo 29.5.2005 na referendumu zavrnili Francozi, je v središče pozornosti zopet prišla leta 2007, tokrat z imenom Lizbonska pogodba. Kljub temu, da so jo leta 2008 zavrnili še Irci, bo najbrž na tak ali drugačen način v prihodnjih letih stopila v veljavo.
Spodaj sta François Mitterand in Helmut Kohl. Mitterand je podpisal številne temeljne sporazume, med katerimi je najpomembnejša Maastrichtska pogodba iz leta 1992, ki je spremenila Evropsko ekonomsko skupnost (ECC) v Evropsko unijo.
Spodaj je zgodnja slika Jacquesa Delorsa, ki je bil predsednik Evropske komisije od leta 1985 do 1994. Na začetku kariere je bil sicer gaullist ampak je kasneje prestopil k socialistom. Delors je tisti, ki mu gre pripisati največ zaslug za uvedbo evra leta 2002.
Če si ogledate TALE zemljevid, boste videli, da je bila Francija za namene volitev razdeljena v 8 regij (severozahod, vzhod, jugovzhod, zahod, center, Ile-de-France in prekomorska ozemlja). Iz teh osmih regij bo izvoljeno 72 parlamentarcev, kar je 6 manj kot sedaj in 15 manj kot leta 1999. To zmanjšanje je posledica rasti prebivalstva v Nemčiji in novih pridruženih članic. Ker so regije ključnega pomeni pri dodeljevanju subvencij in možnosti zaposlovanja, lahko kakršna koli večja zmaga za politično stranko pomeni razliko med rastjo in stagnacijo in celo določa katere panoge bodo rastle in katere bodo sčasoma šle v zaton. Evropska komisija in parlament trenutno igrata odločilno vlogo pri določanju konomske, socialne in kulturne usode 27-ih narodov EU. Vsi ti narodi so prilagajali svoje ustave, da so se skladale z direktivami iz Bruslja.
Člani parlamenta bodo izvoljeni na podlagi proporcionalnega sistema, ki omogoča izvolitev tudi manjšim strankam, ki sicer nimajo predstavnikov v državnem zboru. Pogoj za izvolitev je, da stranka v katerikoli regiji zbere vsaj 5 odstotkov glasov.
VIR
Na spodnji sliki je Winston Churchill na levi obkrožen z belgijskim premierjem Paul-Henrijem Spaakom in francoskim premierjem Paulom Reynaudom, na desni pa poleg njega stoji Robert Schuman, ki ga imajo mnogi za očeta Evropske unije. Leta 1950 je dal pobudo za ustanovitev neke višje institucije, ki bi nadzorovala francosko in nemško proizvodnjo premoga. To je na koncu privedlo do CECE, Evropske skupnosti za premog in jeklo, predhodnice današnje EU. Schuman je bil tudi globoko veren, v Vatikanu se menda celo odvija postopek za njegovo beatifikacijo.
Eden izmed pobudnikov CECE je bil tudi Jean Monnet (1888-1979) (na sliki spodaj). In tako kot ostali izmed »prvoborcev« (ang. founding fathers), je bil tudi on znan po svojih prizadevanjih za oblikovanje nekakšnih Združenih držav Evrope. Leta 1943 je podal naslednjo izjavo:
V Evropi ne bo miru, dokler bodo države konstituirane na podlagi nacionalne suverenosti […] Evropske države so enostavno premajhne, da bi svojim prebivalcem lahko zagotavljale napredek in razvoj družbe. Iz tega razloga se morajo povezati v federacijo […]
Monneta pogosto obtožujejo, da je nosi največjo odgovornost za zmanjšanje francoske suverenosti. Mogoče so leta 1943 stvari res izgledale drugače in je bila takšna federacija edina rešitev za preprečitev bodočih morij, ki bi vzklile iz nenadzorovanih rivalstev med državami. Po drugi strani pa je bil najbrž tudi veliko preveč pesimističen, ki je razmišljal o sposobnosti posameznih narodov po okrepitvi in razcvetu.
Spodaj je Valéry Giscard-d'Estaing, predsednik Francije v letih 1974 do 1981, skupaj z nemškim kanclerjem Helmutom Schmidtom. Giscard je oblikoval skupnost vodij posameznih evropskih držav, ki je leta 1981 postala Evropski svet. Z močno vero v EU je leta 2004 sestavil Evropsko ustavo. Potem ko so jo 29.5.2005 na referendumu zavrnili Francozi, je v središče pozornosti zopet prišla leta 2007, tokrat z imenom Lizbonska pogodba. Kljub temu, da so jo leta 2008 zavrnili še Irci, bo najbrž na tak ali drugačen način v prihodnjih letih stopila v veljavo.
Spodaj sta François Mitterand in Helmut Kohl. Mitterand je podpisal številne temeljne sporazume, med katerimi je najpomembnejša Maastrichtska pogodba iz leta 1992, ki je spremenila Evropsko ekonomsko skupnost (ECC) v Evropsko unijo.
Spodaj je zgodnja slika Jacquesa Delorsa, ki je bil predsednik Evropske komisije od leta 1985 do 1994. Na začetku kariere je bil sicer gaullist ampak je kasneje prestopil k socialistom. Delors je tisti, ki mu gre pripisati največ zaslug za uvedbo evra leta 2002.
Če si ogledate TALE zemljevid, boste videli, da je bila Francija za namene volitev razdeljena v 8 regij (severozahod, vzhod, jugovzhod, zahod, center, Ile-de-France in prekomorska ozemlja). Iz teh osmih regij bo izvoljeno 72 parlamentarcev, kar je 6 manj kot sedaj in 15 manj kot leta 1999. To zmanjšanje je posledica rasti prebivalstva v Nemčiji in novih pridruženih članic. Ker so regije ključnega pomeni pri dodeljevanju subvencij in možnosti zaposlovanja, lahko kakršna koli večja zmaga za politično stranko pomeni razliko med rastjo in stagnacijo in celo določa katere panoge bodo rastle in katere bodo sčasoma šle v zaton. Evropska komisija in parlament trenutno igrata odločilno vlogo pri določanju konomske, socialne in kulturne usode 27-ih narodov EU. Vsi ti narodi so prilagajali svoje ustave, da so se skladale z direktivami iz Bruslja.
Člani parlamenta bodo izvoljeni na podlagi proporcionalnega sistema, ki omogoča izvolitev tudi manjšim strankam, ki sicer nimajo predstavnikov v državnem zboru. Pogoj za izvolitev je, da stranka v katerikoli regiji zbere vsaj 5 odstotkov glasov.
VIR
5 komentarji:
neumnost
Do sedaj so poslanci v evropskem parlamentu dobili 52.500 € plače na letnem nivoju, po novem zakonu o plačah poslancev pa bodo dobili kar 91.000 € letne plače, seveda plus vsi dodatki in pomočniki ki jih lahko vsak poslanec avtonomno (brez razpisa) izbere. Proti tem dejstvom ki sem jih navedel nimam ravno nekih globokih nasprotovanj, razen mogoče dela o razpisu za pomočnika. Zaskrbljujoče pa je da lahko poslanci izberejo komu bodo plačevali davke, svoji nacionalni državi (država v kateri so bili izvoljeni) ali pa poseben davek ki velja samo za zaposlene na inštitucijah EU in ta davek znaša 17%, medtem ko v Sloveniji ( 4. najbolj obdavčena država v EU ) dajatve ki jih mora plačevati delodajalec za zaposlene znašajo okoli 40% plače posameznika. EU zapravi letno 2 miljardi za samopromocijo, torej poskuša lastnim državljanom (držav članic) vcepiti subjektiven pogled na koristi EU v sedanji obliki.
EU je bila ustvarjena zaradi interesa industrijalcev oz. kapitalistov (glej predhodnico današnje EU) in je to tudi še sedaj. Koristi od EU ima v največji meri ekonomska smetana posamezne države, samo kaj ko je te smetane samo 10% državljanov mi pa smo demokratični, pa vendarle kaj ti bo demokracija ko se ne upaš misliti s svojo glavo?
Kaj si pa mislil, da so EU ustanovili zaradi potreb umetnosti? Vsaka politična tvorba je prvo ekonomska tvorba in ne sladoled.
Mi vemo in zato to s članki sporočamo tistim, ki ne.
Objavite komentar