Veleposlanikovo opozorilo Francozom

Objavljamo odlomke besedila, ki ga je v več francoskih časopisih objavil nekdanji francoski veleposlanik v Indoneziji - René Servoise.

Mutacija našega naroda napreduje. Je naraščajoča, temeljita in nenadzorovana. Zelo verjetno se je večina Francozov ne zaveda.

Na stotisoče muslimanskih družin iz Severne Afrike, Srednjega Vzhoda in črne Afrike – katerih vera, aspiracije in običaji se radikalno razlikujejo od naših – sedaj živijo na naši zemlji. Njihova rodnost je višja od rodnosti evropskih družin. Kakšna je posledica? V tridesetih letih bi populacija muslimanov lahko bila večina med ljudmi starimi 40 let in manj. »V Franciji bomo imeli v letu 2010 med 6 in 8 milijonov Arabcev,« je povedal Edgar Pisani, častni predsednik Svetovnega arabskega inštituta. To pomeni radikalno preobrazbo (politično, ekonomsko, kulturno in družbeno) naše družbe.

Na južnih in zahodnih obalah Sredozemskega morja se oblikuje t.i. zunanji proletariat. Ta vojska rezervistov je nastala kot rezultat visoke rodnosti in odsotnosti ekonomske politike, ki bi jim lahko zagotovila spodobno življenje v njihovih domovinah. Pred njimi kot privid ležijo Francija, Italija, Španija in Nemčija, visoko razvite, z zagotovljeno zaposlitvijo, zastonj socialnim varstvom in izobrazbo. Kdo bi se lahko uprl klicu teh »obljubljenih dežel«?

Hkrati po vsem svetu islam doživlja preporod kot ga še ni bilo. Zbuja se po dolgi prespani noči. Obnovil je svojo moč, bojevitost in častihlepnost. Od Maroka pa do Indonezije, od muslimanskih držav Centralne Azije do črne Afrike, več kot miljarda in dvesto milijonov ljudi – mladih v primerjavi s starajočim se evropskim prebivalstvom – tvori »skupnost« (Ummah – pomeni skupnost vernikov, torej celoten muslimanski svet op.p.).

V Franciji neprekinjeni valovi priseljencev italijanskega, poljskega, židovskega, španskega in portugalskega porekla nikoli niso predstavljali primerljivega problema z današnjim, kar se tiče integracije. Zakaj? Zato ker so pripadali evropski veji. Njihove verske tradicije in ambicija, da bi pridobili več osebnih svoboščin je olajšala njihovo asimilacijo. Nazadnje – in to je daleč od najmanj pomembnega razloga – ti priseljenci so izrazili željo, da bi delili usodo francoskega naroda. Da bi se spojili vanj. Integracija ne more biti predpisana. Da bi jo uresničili si jo morata želeti obe strani, ki se morata približevati. Danes je stanje radikalno drugačno. Aktivna in odločna manjšina med muslimani zavrača integracijo. Premišljeno.

Ta manjšina je v tesnem sodelovanju z islamom iz svoje maternice (domovine) in je dovzetna za ukaze iz tujine, duhovno svetovanje, ideologijo in finančno podporo. In veliko več. Ne samo da ohranja svojo identiteto, temveč tudi re-islamizira muslimane, ki ne prakticirajo vere in celo poskušajo spreobrniti domačine v gostiteljski državi v pravo vero. Islam si sebe nikoli ni predstavljal kot manjšino v sekularni državi, temveč nujno kot večinsko religijo (...) Vzvišen zaradi svoje obnovitve in poganjan s strani svoje demografije in odsotnosti ekonomskega razvoja, se kot val prebija povsod kjer ni odpora.

Francozi lahko to vitalnost merijo s številom mošej, ki se množijo na njihovem teritoriju (včasih tudi s pomočjo katoliških voditeljev). 96 % imamov, ki vodijo mošeje prihaja iz tujih dežel. V drugi polovici stoletja je na vidiku tudi vzpon islama na prvo mesto po številu vernikov.

Naraščanje francoskih območij z več kot 30-imi mošejami od 1985 - 2008 (temno zeleno barva)

Vsak narod se izraža skozi subtilno, občutljivo in skrivnostno ravnotežje med sanjami, ambicijami in močjo. Ljudem je skupna aspiracija po skupnem življenju in velikih, posebnih dosežkih. Vsak narod je rastlina hranjena s zemljo, zgodovino, ponosom. Koliko stoletij, vojn in žrtvovanj je bilo potrebnih, da so Francija, Anglija, Španija in Nemčija končno premagale notranje razkole in postale kar so danes.

Lekcijam, ki nam jih je pustila preteklost, sedanjost dnevno dodaja nova opozorila glede prihodnosti. Kako si lahko dopustimo, da smo oslepljeni do točke, ko ne vidimo več širjenja etničnih in religijskih konfliktov vsepovsod okoli nas? Zavedati se moramo, da isti vzroki povzročijo tudi iste posledice.

V nadaljevanju našteva številne etnične konflikte v svetu (Ciper, Bosna, Kosovo, Makedonija, Indonezija, Kitajska, Palestina – Izrael, Šri Lanka, Turčija, Nigerija, Sudan ...)

Smo Francozi, potem ko smo premagali toliko uporov, vstaj, revolucij, sporov med plemiči, buržoazijo, proletariatom, verskih sporov med katoliki, protestanti, židi, na tem da dopustimo razmere, ki bodo še bolj pospeševale razkroj naroda?

Vir